Niso si vsi želijo biti trgovci. Dejansko je v današnjem trženjskem in zdravstvenem okolju pogosto videti kot prednost nošenja klobuka specialista. Morda je to eden izmed dejavnikov, ki usmerja ECP do starosti specializacije.
Podobno kot pri drugih zdravstvenih disciplinah se tudi optometrija danes premika k temu trendu specializacije, ki ga mnogi na trgu vidijo kot diferenciator prakse, način, kako bolnikom služiti na širši način in trend, povezan z vse večjim zanimanjem med optometristom pri izvajanju medicinske oči, saj se je obseg prakse razširil.
"Trend specializacije je pogosto posledica pravila o dodelitvi denarnice. Preprosto navedeno pravilo o dodelitvi denarnice je, da ima vsaka oseba/pacient določeno količino denarja, ki ga bodo porabili vsako leto za zdravstveno oskrbo," je dejal Mark Wright, OD, ki je profesionalni urednik pregleda optometričnega poslovanja.
Dodal je: "Pogost primer, ki se zgodi v praksi za pacienta, ki mu je diagnosticiran suho oko, je, da jim dobi seznam lova na čistilce: kupite te kapljice za oči v trgovini z drogami, to masko za oči s te spletne strani in podobno. Vprašanje za prakso je, kako maksimirati, koliko tega denarja lahko porabimo v praksi."
V tem primeru je mogoče upoštevati očesne padce in očesno masko v praksi, ne pa pacienta, ki mora iti drugam? Je vprašal Wright.
ODS je tudi danes obravnavano do spoznanja, da so v današnjem vsakodnevnem živi bolniki spremenili način uporabe njihovih oči, na katerega je vplival povečani čas zaslona. Kot rezultat tega so se optometristi, zlasti tisti, ki vidijo bolnike v zasebni praksi, odzvali z bolj aktivnim razmišljanjem ali celo dodajanjem specialitet za reševanje današnjih spreminjajočih se in bolj specifičnih potreb bolnikov.
Ta koncept, ki ga v večjem kontekstu razmišlja, je po Wrightu splošna praksa, ki identificira pacienta s suhim očesom. Ali jih več kot le diagnosticirajo ali gredo dlje in jih zdravijo? Pravilo o dodelitvi denarnice pravi, da bi morali, kadar je to mogoče, obravnavati, namesto da bi jih poslali nekomu ali nekje, kjer bi porabili te dodatne dolarje, ki jih bodo vseeno porabili.
"To načelo lahko uporabite za katero koli prakso, ki ponuja specializacijo," je dodal.
Preden se prakse premaknejo v posebnost, je pomembno, da ODS raziskuje in analizira različne načine, ki bi lahko bili na voljo za rast prakse. Pogosto je najboljše mesto za začetek z vprašanjem drugih ECP, ki so že vpleteni v potencialno posebnost. Druga možnost pa je preučiti trenutne trende v industriji, tržne demografije ter notranje profesionalne in poslovne cilje, da bi določili optimalno prileganje.
Obstaja še ena ideja o specializaciji in to je praksa, ki izvaja samo področje specializacije. To je pogosto možnost za ODS, ki se ne želijo ukvarjati s "pacienti za kruh in maslo", je dejal Wright. "Želijo se ukvarjati le z ljudmi, ki potrebujejo specializacijo. Za to prakso, namesto da bi se morali prebiti prek številnih bolnikov z nizko plačano, da bi našli bolnike, ki potrebujejo oskrbo na višji ravni, pustijo druge prakse zanje. Takrat bi morale samo posebne prakse, če so pravilno cenile svoj izdelek, ustvarile višji bruto prihodke in višjo mrežo, ki se ukvarjajo samo s pacienti."
Toda ta način prakse lahko sproži vprašanje, da številne prakse, ki ponujajo posebnost, njihovih izdelkov ne ceni ustrezno, je dodal. "Najpogostejša napaka je, da njihov izdelek močno podceni."
Kljub temu obstaja tudi dejavnik mlajših OD -jev, ki se zdi, da so bolj naklonjeni dodajanju koncepta posebnosti svoji splošni praksi ali celo ustvarijo povsem specializirano prakso. To je pot, ki ji že vrsto let sledijo številni oftalmologi. Tisti OD -ji, ki se odločijo za specializirano, to storijo kot način, da se ločijo in razlikujejo svoje prakse.
Toda, kot so odkrili nekateri OD, specializacija ni za vsakogar. "Kljub pritožbi specializacije večina OD -jev ostaja splošni, saj verjame, da je to, da je široko in ne globoko bolj praktična strategija za uspeh," je dejal Wright.